Razgled iz mojega balona

Guess what, I'm not a robot

2012-02-12T21:54:00.000+01:00

Put a candle in the window

2012-02-11T23:41:00.000+01:00

Kadar življenje ni dovolj zapleteno, si ga zapletem sama.
In takrat se, optimistična, kot sem, prepričujem, da osebki moškega spola reagirajo povsem drugače od osebkov ženskega spola, čeprav vse bolj ugotavljam, da smo si v tem najbrž še najbolj podobni, če ne enaki. V reagiranju v določenih situacijah, namreč. Pravi problem pa je v tem, da ne poznam dejanskega (načina) razmišljanja, iz katerega se reakcija sicer izlevi, a to še ne pomeni, da je enako kot pri nasprotnem spolu. Pa bi ga bilo super poznati. A to ni več področje empatije, temveč telepatije. Se mi zdi. Ta pa mi sploh ne gre.

Out of topic. More or less.
Že nekaj let se neprestano, ko pišem, ukvarjam s S-strukturo stavkov, da pravilno postavim vejico, kadar kompliciram povedi. Od letos naprej tudi s polstavki.

Another girl made of rubber

2012-02-10T23:53:00.000+01:00

Nekatere stvari me motijo pri delovanju profesorjev. Dolgo sem imela veliko željo, da bi tudi sama kdaj učila, kar sem prav zares počela (in še počnem) s pomaganjem ostalim v vseh pomenih. Ko torej tako opazujem načine, ki se jih učitelji polaščajo, se domislim svojih, ki se mi zdijo učinkovitejši.

Poskušala bi vpeljati in uveljaviti takšen način dela:
- z različnimi zanimivostmi in povezavami z drugimi področji bi omogočala širšo razgledanost in spodbujala samostojno povezovanje pojmov;
- vedno bi imela pred očmi A4 format, kajti učenci si delajo zapiske na ta format, zato je pomembna primerna razporeditev, da je ta še pregledna in se je možno iz nje učiti (zlasti pomembna je pri venovih diagramih, miselnih vzorcih, razpredelnicah in skicah);
- razlagala bi sistematično, stvari, ki jih je potrebno znati primerjati in ločevati med njimi, bi obravnavala skupaj, ne pa ločeno, da bi bil celoten ali vsaj čim večji del neke snovi zapisan v enem kosu;
- spraševanje bi potekalo napovedano, datumi bi bili znani;
- občasno bi dajala pisati male teste, s katerimi bi učenci sami ocenili raven svojega znanja in se na podlagi tega učili;
- pri spraševanju bi jih najprej vprašala, kaj so se učili in jim nato postavljala vprašanja iz te snovi, ki pa bi zahtevala več kot le naučeno znanje.

In še kaj, česar se ta trenutek žal ne spomnim.

We walk like a ghost

2012-02-09T01:39:00.000+01:00

Pogosto se znajdem pred dvosmernimi vprašanji, pri katerih se ne morem odločiti za nek odgovor. Pomislim na pluse in minuse, ampak še kar ne vem, kateri odgovor odtehta, se mi zdi boljši, primernejši, pravilnejši.
Eno takšnih vprašanj je tole:
Je zahtevneje, težje prenašati, ustreči pikolovskim ali generalnim ljudem?

Violently happy

2012-02-08T23:07:00.000+01:00

Odkar imam po mesecu in pol računalnik zopet doma, si že tretji dan neznansko domišljam, na kakšne vse načine bom lahko preurejala slike v Photoshopu.
Fantazi(ran)je.

Sa tvojeg izvora moja se duša napila

2012-02-08T00:03:00.000+01:00

Danes mi je Mateja nekako tako obnovila članek iz neke revije: ''Ženske pozabimo Trnuljčico, Pepelko, Sneguljčico, le princa na belem konju nikdar (in ga večno čakamo).''

Do it all again

2012-02-06T16:28:00.000+01:00

Ena od stvari, ki jih najbolj sovražim, je nezmožnost logistike. Zaradi teh smotanih težav z logistiko ne morem početi stvari, ki bi jih neizmerno rada počela.
Ko bi le imela sposobnost teleportiranja!

Last friday night

2012-02-05T14:08:00.000+01:00

V Berlinu na temnejšo, v Bratislavi na svetlejšo.
Neverjetno, kaj vse se lahko dogodi v enem samem večeru. Zapomnila si bom, kolikor se pač spomnim. :)

Your faith was strong, but you needed proof

2012-02-03T00:12:00.000+01:00

Imam veliko napako, da ne morem dokončno spakirati na večer odhoda, pač pa tik pred odhodom še zlagam stvari v šolsko torbo in tudi potovalko.
Pa da premalo spim pred izleti, ekskurzijami.

Bratislava na vidiku.

Her beauty on the moonlight overthrew you.

Trying to connect the dots

2012-02-02T22:25:00.000+01:00

Takšna sem, da sebe iščem v drugih. Ne vem, kako se iščejo ostali. Jaz se poskušam poistovetiti zdaj z enim, zdaj z drugim in potem postanem zmešnjava, golaž, sestavljanka. Ko se kakšen delček izgubi, ko nekdo odide, ga moram nadomestiti z novim, kar se da podobnim, sicer sem vsa nervozna, dokler ne preidem zopet v ravnovesje ali me zajame evforija (največkrat neznanega izvora in nenadnega pojava).

In še kar se ne poznam in ne vem, ali se sploh želim poznati.

Jilted lovers and broken hearts

2012-02-01T21:55:00.000+01:00

Toliko zamisli imam, kaj naj napišem semle gor, a trenutno sem sposobna le tega in v tolikšni meri.

Lahko noč, trudni koraki.

V njih plameni svetloba pomladi

2012-01-31T01:04:00.000+01:00

Tokrat.
Majhen frapé.

Popoldanske sanje.
Lepe.
Lahko bi se realizirale.
Si želim, da bi se.

Samo pozabi na to in si najdi zaposlitev.
Spet.
In spet in spet.

sposobnost + dobronamernost + zanesljivost = zaupanje
Nekaj za zapomniti si.

I love the grass whereon he stands, he with the wondrous hair

2012-01-30T22:24:00.000+01:00

Istinkt se že pojavlja, da, ampak kaj, ko ga skoraj nikoli ne prepoznam in zatorej ne upoštevam.
Crap, I'm crap now.

Thanks for all the joy you're bringing

2012-01-29T00:29:00.000+01:00

Za nekatere sem lepa suzana, za druge fižol, a bistvo je v tem, da sem ovijalka.

Life is too short to play silly games

2012-01-26T23:04:00.000+01:00

Komaj čakam, da pridem v Ljubljano in postanem samo številka. To pretirano ubadanje z imeni in priimki mi resnično jadi, je naporno ter me postavlja za metodo doseganja nekih ciljev, za katere ne vem, če so enaki mojim, in nestrpno pričakujem dan, ko bom končno potuhnjena in skrita. In malce svobodnejša.

Vem, da je (tudi) sanjarjenje dela srečno.
In vsi, ki pravite, da v Ljubljani ne bo tako, kot si utopično predstavljam, jaz dobro vem, da ni nikoli vse le lepo pobarvano. Tu in tam je kaj čez ali pa so med potezami prazni beli ostanki, pravzaprav luknje. Sama, sama vem.

Bratislava pa bo in bo zakon!

Smijem se

2012-01-25T00:47:00.000+01:00

Silno mi je pri srcu odprtost ljudi.

Odprti ljudje so po navadi nasmejani in hodijo z lahnim korakom.
Odprtih ljudi je malo, kajti niso vsi, ki so po navadi nasmejani in hodijo z lahnim korakom, odprti ljudje.
Odprtim ljudem (se) je povsem enostavno zaupati, kar pa se lahko kaj urno izkaže za zanko.
Želim si srečati odprte ljudi na ulici, jih vprašati, kako hitro gre čas, in jih povabiti na kavo ali čaj.
Pri odprtih ljudeh je eden najlepših občutkov občutek sprejetosti, domačnosti (domače sprejetosti), tudi zato, ker ju pri večini ostalih nisi zaznal v obliki topline.
Z odprtimi ljudmi lahko klepetaš o čemer koli, kar ti pač kapne tisti hip na pamet, ne da bi vedel, kdo pravzaprav so.

Odprti ljudje so. Obstajajo.

Je veux l'amour

2012-01-24T22:48:00.000+01:00

Končno, končno!
Po slabem mesecu štrikanja (kar je skoraj podobno mučenju) mi je vendarle uspelo narediti svoj čisto prvi in pravi pulover. 9 klobk ali 450 gramov ali 810 metrov volne se odslej nahaja na moji ljubi umetnini, ki ji na svetu ni enake in sem zanjo porabila še in še ur namesto učenja biologije in branja.
Ampak! Splačalo se je in srečna sem in malce samozavestnejša (a to je le stvar trenutka in najbrž ne bo trajalo).
Kakor koli že. Pulover je bil mišljen širok, rokavi so res rahlo predolgi in pri delanju kit nisem štela petelj in vrst, ampak nekako se pa mora poznati, da je ročno delo. :)

Odšel si daleč tja, kjer je sonce doma in ti z njim

2012-01-24T14:45:00.000+01:00

Ljuba moja Valentina,

zavedaj se dejstva, da boš nekoč, ko se ti po dveh cigaretah zapored ne bo več vrtelo, že dovolj navajena nanje, da odnehaš vsaj za nekaj časa. In ta nekoč je prišel. Vsaj glede kajenja cigaret.

Tvoj pametni del glave

In ljuba moja,

prav je, da so se ti končno zagnusile.

Tvoj še vedno pametni del glave

Something to talk about

2012-01-17T15:11:00.002+01:00

Bili smo mladi.
In ščavje je travnik zajedalo.
Bili smo mladi.
In razmišljali smo, kako bi ga zatrli.
Bili smo mladi.
In z motikami in lopatami in vilami smo ga ruvali.
Bili smo mladi.
In ni nam uspelo.
Bili smo mladi.
In vedeli smo za kemikalije, s katerimi bi ga iztrebili.
Bili smo mladi.
In žal nam je bilo detelje, da bi jo uničili skupaj s ščavjem.
Bili smo mladi.
In upali smo, da jo najdemo. Štiriperesno.

(16. 1.)

Veter pometa, brije in veje

2012-01-16T07:39:00.000+01:00

Lahko se je pogovarjati o nekih stvareh z ljudmi, težje je v sebi razmišljati o njih. Ko hodiš po cesti in paziš, da ne bi kdo prebral misli s tvojih ustnic ali da bi le videl, da poglobljeno razmišljaš.

Najbrž je pogovarjati se o nekih rečeh z ljudmi tudi koristneje/varneje/učinkovitejše kot o njih razmišljati sam in na samem.

Poj mi pesem

2011-12-19T00:05:00.006+01:00

Poj mi pesem o življenju in prešerna naj zveni,
poj mi še o hrepenenju, naj srca nam pomladi!

Poj mi pesem o svobodi, ki v lastovki živi,
poj mi pesem o žlehtnobi, ki se v hlapca naseli!

Poj mi pesem o tovarištvu, naj se vrne od nekod,
poj mi pesem o foušljivosti, naj pobere se od tod !

Poj mi pesem o odličnosti, naj priložnosti dobi ,
poj mi pesem o povprečnosti in kako se je znebi!

Poj mi pesem o pogumnosti in mogočna naj doni,
poj mi še o ubogljivosti in kako se je znebi!

Poj mi pesem o prijatelju, ki odpušča slabe dni,
poj mi pesem še o ljubici in kako se jo dobi!

Le človek ne

2011-12-17T22:07:00.001+01:00

Eden redkih odlomkov iz šolskih beril, ki me je napotil med knjižne police raziskovat, je bil odlomek nekega dela Zofke Kveder (žal se ne spomnim naslova, morda so bili Potovalci), v katerem je opisovala sivino in umazanost nemškega pristanišča Hamburg, kamor so se ljudje iz vse Evrope zgrinjali, da bi si z ladijsko vozovnico, vsem njihovim premoženjem, našli boljše življenje v Ameriki.

Nedavno sem v knjižnici odkrila Zbrana dela, v kateri sem našla tudi črtico iz Misterija žene o idealistu.
Misterij Žene online
Črtico najdeš na 54. strani.

Mogoče pa je le vredno dajati. Če si idealist, daješ, da ti bo mogoče kdaj vrnjeno.

Najbrž so ideali drugačni od ciljev. Lahko se jim približuješ, ampak ne boš nikoli dovolj blizu, da bi jih dosegel. Spominjajo me na vesolje, na konec slednjega je pot prav tako neskončna.

I'm so glad I found you

2011-12-16T00:41:00.000+01:00

Ne, vi vsi, ki tako mislite, ne berem veliko. Morda berem več kot kdo drug, ampak to še ne pomeni, da veliko berem.
Občudujem ljudi, ki berejo v postelji pred spanjem (pri branju v tem postu mislim večinoma na branje književnih del), jaz ne zmorem držati knjige v položaju, ki bi omogočal dovoljšnjo osvetlitev napisanega.Potem berem blogovske zapise. Predvsem to pred spanjem.
Največkrat berem v kuhinji v navzočnosti ostalih družinskih članov, ki ta čas morda celo gledajo televizijo. Ampak takrat ne preberem največ.
Včasih se zares spravim brati. Odkar se zavedam svojega obstoja, nosim v sebi željo po notranji rasti, ki pride na plan ravno zadnji dan pred kontrolko/spraševanjem, ki bi ga morala posvetiti učenju, pa ga velikokrat ''nadomestim'' ravno z branjem. Zares berem še v knjižnici, kadar nisem preveč utrujena in v knjižnici ni pretoplo. Takrat se ne morem zbrati.

Del, ko jih obravnavamo v šoli, ne morem brati. Gre pred tem, v kolikor ne vem, da jih bomo obravnavali, in morda kdaj kasneje.

Ne maram, ko me nekdo pohvali, ker berem ali ker berem to ali ono. Berem zase in sama bom delila svoje izkušnje, če jih bom želela. Zunanja spodbuda meni ne pripomore k branju.

Šolska berila pokvarijo mnenje o knjigi. Prepogosto odlomke samo namečejo notri, čeprav premišljeno. Če zgodbe ne poznam, me odlomek iz berila ne bo prepričal, da bi jo prebrala. Preveč se opirajo na vsebino, ta mora biti v odlomku odločilna za potek celotne zgodbe. Ni potrebno. Mene to veliko bolj zmoti kot odlomek, ki prikazuje avtorjev slog, besedišče in skladanje besed v stavke glede na estetskost in neki globji, morda simbolni pomen.

Tako si pišem seznam knjig, ki jih moram prebrati; največkrat naslove del najdem v spremnih besedah in pri pogovorih z ljudmi, ki mi priporočajo kakšno knjigo.

Nekoč davno, ko sem bila v osnovni šoli in celo še na nižji stopnji, sem začela brati nekatera dela, pa jih nisem zaključila. Zamerim si. Tako zdaj ne morem dobiti Gospodina Franja drugače kot z medknjižnično izposojo (upam, da jo bom tako le dobila) in Mein Kampf v slovenščini zaradi neupoštevanja avtorskih pravic ne sme biti v obtoku.

In še svetopismeski zaključek:

Berite torej, dokler vam je dano. Nikoli namreč ne veste ne dneva ne ure, ko bodo knjigo umaknili s knjižničnih polic, vi pa boste ostali z asociacijami, ki bodo vodile zgolj v črne luknje, čeprav tega ne bi bilo treba.

Še tole svojo pesem našla sem tam

2011-12-11T22:17:00.000+01:00

Jaz pač ne vem, kako se lahko naveličaš poslušalcev. Ne razumem ljudi, ki kar zlepa nočejo več, da bi jih kdor koli poslušal.
Morda do tega prihaja, ker nočejo poslušati svojih poslušalcev in jim ni potrebno storiti ničesar, da bi jih pridobili/obdržali, imajo jih že zato, ker pač so.

Meni se kaj takega ne bo nikoli zgodilo (dogajalo). Preveč sem prilagodljiva. Rada bi znala poslušati. Celo v bontonu sem nekaj prebrala o tem.
Kako ne smeš (naj ne bi) dokončevati besed jecljavih ljudi, dokončevati misli, ko ne najdejo pravih besed zanje (čeprav sem jaz marsikomu za to še kako hvaležna, ker/ko se ne znam izraziti!), opozarjati govorca na razne napake (in tako pustiti, da ostane v zmoti!), namigniti na razne jezikovne nepravilnosti, kot je naglaševanje itd. Nikoli naj ne bi rekel, da govorec nima prav, temveč je primernejša oblika nestrinjanja ta, da mu poveš, da se moti. Sporočilo pri tem ostane isto, le sogovorca s tem opomniš na višji ravni, da mu s tem daš vedeti, da ga ne podcenjuješ (moje mnenje, zakaj je takšno izražanje boljše).

Don't bother

2011-12-07T23:26:00.001+01:00

Nisem še spoznala človeka, s katerim se ne bi ujela vsaj v neki stvari. Druga stvar je, če se ljudje želijo ujeti z menoj ali jaz z njimi.
Point je v tem, da sem navdušena nad ljudmi, s katerimi se dokaj dobro ujamem, jim kmalu povsem zaupam, se veliko družim z njimi, predvsem pogovarjam (všeč mi je sestričnina hči, ki hodi v drugi razred, in ko pride na obisk ne tečnari, da bi se igrala, čeprav je edinka, ampak se prav rada ''samo'' pogovarja). Žal se zaradi pogostih druženj pogovori izčrpajo prej ali slej, puhlim pa se nasploh raje izogibam (služijo kot sprostitev, vendar če mi ni do njih, so še bolj obremenjujoči).
In zato moram dokaj pogosto menjavati sogovorce. Potem pa sem žalostna, ker odnos zbledi, tudi zaupanja je čedalje manj, veselje ob srečanju pojenja (pri različnih ljudeh z različno intenzivnostjo).
Včasih je lepo biti s takim človekom v tišini. Gledati nekam v dalj in samo čutiti navzočnost ujemajočega. Ponavljanje pogovorov, ki so pravzaprav stavčna mašila, se obema stranema zdi le izhod v sili, da ne bi prišlo do neprijetne tišine in se tolažijo (slepijo), da so le začasni, dokler se nekdo od njiju ne spomni kake teme, pa naj bo še tako izpraznjena ali celo izrabljena.

Zlahka bi v zadnjem odstavku uporabila prvo osebo množine.

Tokrat vse bralke in bralce tega posta vabim, da komentirajo, kako je z njimi (predvsem pri problematiki iz drugega odstavka posta), me resnično zanima. :)

I need your love

2011-12-02T20:40:00.001+01:00

Danes, danes.
Imela sem namen napisati objavo o tem, kako ne maram decembrov in kako jih nikdar nisem posebej marala. Pravzaprav je to eden mojih najmanj priljubljenih mesecev, če že ni na samem dnu. Zakaj jih ne maram? Preveč pričakujem. No, tako je bilo zjutraj in vse dopoldne. (Odpadla je Bratislava in z njo so šli po vodi vsi plani, ki so rasli ob njej, šele zjutraj sem izvedela, da imam samo dvajset minut, da se pripravim za odhod od doma, novo krilo, ki mi je tako všeč, se ni usklajalo z ničemer in še stari dolgovi iz prejšnjih dni, tednov.)
Bile so drobne svetle pike, ampak zgolj drobne.

Jutranji sms.

Pogovor na stopnicah pred postrešnimi vrati; najbrž sta najini zadnjici zadnji zadnjici, ki sta kadar koli sedeli na tistih mrzlih stopnicah. Najbrž so bile najine oči (v katerih so se nabrale solze) zadnje oči, ki so gledale skozi tisto okno.

Objem, ki je trajal malce dlje in me je vsaj za tisti trenutek nehalo zebsti. Dobesedno in niti ne toliko dobesedno.

Zeleni čaj, 25% gratis, limona in med.

Nadaljni dogodek bom zapisala, ker ga nočem pozabiti.
Po angleščini nismo imeli razredne ure. Ana, Anji, Katarina in Laura so ugotovile, da potrebujejo knjige iz knjižnice in da jo tudi jaz (in res sem končno našla Ameriško dramo 20. stoletja). Potem smo šle v Bolero, kjer so nas že čakale ostale sošolke. Skupaj so mi zapele Vse najboljše, že tretjič v istem dnevu. Pripravile so mi najudobnejši stol, me presenetile z bananino torto, ki jo je naredila Sanja, potem pa še z ogromnim paketom. Sedaj v moji sobi že stoji čisto novo stojalo za note, seveda ne prazno, kitaro pa sem takoj, ko sem prišla domov, uglasila s čisto novim in zame prvim uglaševalcem. Dobila sem voščilnico s podpisi vseh šestnajstih sošolk, najbrž ne bodo jezne, če ga preprišem semle:

V Vallyko - Love smo te prekrstili
in ti s tem boljšo prepoznavnost zagotovili.
Gimnazijci brez tebe bi znoreli,
saj suplenc nikoli na voljo ne bi imeli.
Meta, vanilija, limona - to najboljši so zeleni čaji,
ki jih Dada v Bolerotu najbolje pripravi.
Kitara je tvoja strast - to smo ugotovili (Youtube :D )
in ti zato to darilo kupili.
VSE NAJBOLJŠE!

To Bolerovo doživetje je bilo Doživetje in mi je naredilo dan (it made my day, bi se reklo). Hvala, (po abecednem vrstnem redu:) Ana, Anja, Anja, Anja, Barbara, Gabriela, Ines, Katarina, Katja, Kristina, Laura, Maja, Maruša, Mojca, Sanja, Sara!

Potem sem imela solo petje in potem sem se srečala s sopraznovalcem in potem sem prišla domov in potem sem imela teorijo in potem sem dobila gajbico velikih sladkih kakijev od domačih. In po kosilu sem odprla šampanjec, letnik 1999. In zdaj sedim pred ekranom, tipkam tole objavo, poslušam Beatle, razmišljam o tem, da še nisem doživela tako lepega rojstnega dne, in se smehljam, kot se že kakšen mesec nisem.
In prav nič mi ne more pokvariti dneva!

Hvala prav vsem za razveseljujoča voščila, vpodbudne stiske roke in tople objeme, prisrčne smse ter čestitke na modrem zidu! Hvala.

Odšel si daleč tja, kjer je sonce doma in ti z njim

2011-12-01T22:06:00.001+01:00

Zopet. Zopet sem izdala najpomembnejšega človeka. Sebe. Zopet me je tista sila dvignila s stola in ponesla moje korake drugam, k drugim, namesto da bi me pustila pri miru in me včasih vendarle obšla, kot bi pozabila name.
To ne bi bil nikakršen problem, če bi kakšna podobna sila pripeljala koga do mene. Toda kaj, ko se tovrstnim silam pustim voditi samo jaz (in največkrat se mi res zdi, da sem edina dovolj naivna) ter vodijo daleč proč, stran od mene. Še mene samo.

Da ljubim, ne da sovražim, sem na svetu.
Pa da sem ljubljena. Kako egoistično, kako pričakovano in kako splošno mišljenje!

Komaj čakam sanje, da narišejo se mi čudeži

2011-11-29T21:31:00.001+01:00

Knjiga v hrvaščini s 700 stranmi. brez slik. Poleg vseh drugih knjig, ki sem si jih izposodila in bi jih rada prebrala ali pa jih moram prebrati. Hrvaščina ni ravno jezik, v katerem bi bila domača, zato pa pričakujem, da bom vsaj malo napredovala in se naučila tudi mesece.
Počasi bo, upam. Tudi to, da ne bom spet prekmalu obupala.

Sicer pa zadnje čase malce brskam po Facebooku in iščem svoje polsestrične in polbratrance. Zanimivo, kdo vse so (postali) ti ljudje; upam, da v četrtek izvem kaj več o dveh izmed njih. ;)

Komaj čakam luno, da nasuje zvezde mi na oči

2011-11-27T18:20:00.001+01:00

Se mi zdi, da moraš najprej in daleč najbolj spoštovati sebe, da te spoštujejo drugi. In osebkovo delovanje je odvisno od delovanja drugih do osebka in še bolj z osebkovim dojemanjem delovanja drugih (do njega samega). Nič novega, le strnjenje realnosti, ki se (mi) dogaja in sem se je zares začela zavedati šele sedaj. Zaradi tega se mi egoisti niti ne zdijo slabi ljudje. Najbolje hočejo samim sebi, se trudijo najboljše doseči in zato so sami sebi najboljši prijatelji. Temeljno za človeka je torej biti egoist. Najmanj trpijo egoisti, ker jih okolica v nobenem primeru ne omaja, sebi pa tako ali tako želijo in zase tudi delajo le najboljše.

Bom pa marksistično zaključila: morda se motim.

I'm counting down the days

2011-11-22T20:23:00.001+01:00

Sovražim to novo različico Bloggerja, ki ne pusti več objavljanja preko mobitela.
Sovražim vsakodnevno obiskovanje računalnika.
Sovražim nemobilnost zvezka in svinčnika glede možnosti zapisovanja utrinkov.

Danes sem se prvič v življenju zares priklopila na anteno. Bilo je zanimivo in predvsem novo doživetje. Najbrž ponovitev bo (bodo), in to zelo kmalu.

Who wants to sleep in the city that never wakes up?

2011-11-20T12:08:00.000+01:00

Dolgo časa sem mislila, da moje življenje ni toliko vredno, da bi se bala zanj. Vsaj odtlej, ko se je nehal zgolj nagonski ''boj'' za življenje. Boja za gugalnico v vrtcu tako nisem nikdar dobila, ker so se vsi drugi zrinili, jaz pa se nisem hotela. Potem pa sem jokala, ko so prišli pome, ker se še nisem gugala. Potem pa je ati postavil gugalnico na dvorišču in potem sem se lahko končno nagugala.
Enkrat na vmes sem se zbala za življenje. To je bilo nekaj let (3 ali 4) nazaj, ko sem bežala pred dvema psoma, ki sta me lovila. Verjetno je bil to tisti boj za obstanek, a ne vem, če je bil le nagonski. Mislim, da sem celo pomislila, če naj kar stojim tam in čakam, kaj se bo zgodilo, če mi bosta storila kaj hudega, pa sem se potem spomnila domačih, kako bi jih skrbelo, in začela teči.
Po dolgem času mišljenja, kako mizeren je moj strah za življenje, sem imela pogovor, ki me je opozoril na to, koga moram imeti najraje. Nekaj dni nazaj sem sedela pri kosilu za mizo, bilo je dan ali dva po sistematskem pregledu. S svojega stola sem videla na koledar, na kateri je bilo v kvadratku za prihajajočo sredo napisano zdravnica, ki ga prej še nisem opazila. Vprašala sem, kaj je to, mama pa mi je povedala v povsem normalnem tonu, da jo je klicala sestra in rekla, naj se ta dan zglasiva pri njej, ker naj bi bilo nekaj narobe z izvidi. Tako se že kar nekaj časa nisem ustrašila ničesar. Nekaj je kar zastalo v meni, dva trenutka sploh nisem mogla zajeti sape in pri priči sem izgubila ves tek, ki ga po navadi že tako nimam. Potem sem začela razmišljati in najprej sem se spomnila, da sploh nismo imeli nikakršnih preiskav in tako ne vem, kaj naj bi bilo narobe. Nato sem pomislila, da sem takrat najverjetneje naročena na preiskave, ker mi je zdravnica na pregledu rekla, da bo treba nekaj preiskati. To nekaj se me drži že vsaj od devetega razreda, pa samo vem, da se me drži, nič drugega.
Res škoda, da me čaka ta smotanost ravno v sredo, ko pa sem imela torek rezerviran za nekaj, za kar ne vem, če je dobro, da se zgodi ta dan zaradi srede, ki ji sledi.

Pišem zavozlana čreva, za katera najbrž nihče ne ve v celoti, kako jih razplesti, kar jih dela dolgočasna in nezanimiva, čeprav v resnici (moje subjektivno mnenje) niso takšna, ampak predvsem pomembna. Najbolj zame.

Visoka sem 170,5 cm in zaradi tega sem res, res vesela.

16. in 17. nameravam biti v Bratislavi, na katero polagam visoke upe. Zanimivo, da vedno polagam visoke upe na neke dogodke in potem nisem razočarana nad njimi, čeprav mojega pričakovanja še zdaleč ne dosegajo. Malce drugače je glede ljudi.

Lepo se imam in lepo se še bom imela. To ni afirmacija in to ni izraz sarkazma, to je res res.

O-o-o-o-o

2011-11-19T02:08:00.002+01:00

Najboljša ever!

Špaaaanijaaaa, here we coooome!

:D

In na ustnicah nasmeeeh

2011-11-17T17:32:00.001+01:00

Reinkarnacija telesa.

Link

In prelep mi je ta svet. Najlepši svet.

Your head will colapse and there's nothing in it

2011-11-13T23:43:00.000+01:00

Po navadi vedno, kadar razmišljam, v glavi sestavljam čim lepše sestavke, skupke besed, s katerimi bi to svoje razmišljanje ubesedila. To je dokaj zahteven, pa vendar meni ljub proces. Zame je razmišljanje enako estetskemu pojmovanju sveta.

Včasih, recimo danes, pa se mi ne ljubi razmišljati o nekaterih stvareh. Ne zato, ker bi jih že tisočič premlevala (tudi tisoč prvič se lahko najde kakšen lepši način ubeseditve!), ampak ker nočem niti vedeti, kakšne besede bi pri tem izbrala. Nočem. Tako zaloputnem ta predalček svojih možganov za en dan, nekaj časa ali za vselej.

I've been lost inside my head

2011-11-12T22:00:00.000+01:00

I've become a hollow man.

Believe in me, believe in nothing.
I'm overhelmed. I'm on repeat. I'm emptied out. I'm incomplete.

I don't want to be a hollow man.

Stuck in her daydream

2011-11-10T20:26:00.001+01:00

Več znaš, več se lahko naučiš ali vem, da nič ne vem.

Res doživljam tole zadnje čase. Čedalje bolj.

Recimo, da mi je uspelo najti razlog.

Vsaka asociacija vzpodbudi iskanje novih asociacij. Več kot je asociacij, več je praznih mest za nove asociacije.

Nekako takole:

You are my brown eyed girl

2011-11-09T22:16:00.002+01:00

Čedalje bolj živalsko se počutim. Ne le zaredi čredništva, mimikrije (...), ampak zaradi borbe za prostor, teritorij in nadvlado.
Narodi nismo več narodi in vse izbire (običajno je izbira le ena in je torej ni) so slabe izbire.
Bedno je vse in bedni smo vsi in vsi to vemo.
Klic po spremembah, za katere vsi vemo, da ne bodo nikoli prišle.

Obdobje mask.

Chained to the pillars

2011-11-07T17:15:00.000+01:00

Mogoče... Mogoče pa mnenje drugih je pomembno. Ker odloča o tvojih priložnostih in ali bodo slednje uspešne.

Seems I'm not alone at being alone

2011-11-06T23:55:00.000+01:00

Od nekdaj sem se spraševala, zakaj štejemo dneve in tedne in leta življenja od rojstva dalje. Zakaj ne od spočetja, od začetka bitja srca (...)? Saj vendar starši odštevajo dneve do trenutka, ko bodo lahko spoznali novega prebivalca planeta Zemlje, odtlej.
Hočemo biti mladi? Tako zelo, da vzamemo najkasnejši možni datum in uro za t0, (čas nič torej), od katerega se potem stotinke in desetinke sekund seštevajo v leta in desetletja in življenje.
Staranje je zame obdobje propada(nja).
Pravzaprav. Nemogoče je določiti našo starost. Starost atomov, ki nas gradijo, in molekul, ki nas sestavljajo. Vse se ohranja in tudi ko umremo, ostanemo. Ostanejo protoni in elektroni, nevtroni. Fotoni. Še je v nas energija. Energija, ki bo dala novo rojstvo, novo življenje. Prav na takšen način, kot smo ga dobili mi.

Značaj mora biti umesten

2011-11-04T22:03:00.001+01:00

Spet ena eksistenčna.

Ljudje smo na svetu (tudi) zato, da in ker izkoriščamo. Če ne bi izkoriščali ali ne bi bili izkoriščani, nas ne bi bilo.
Monstrumi.

Spet brez dodatne (nepotrebne) obrazložitve.

You've been thinking that your fun is all through now

2011-11-02T18:52:00.000+01:00

Torej ja, smešni stvari.

Get on your dancing shoes

2011-10-31T22:10:00.000+01:00

Danes naj bi se na planetu Zemlja rodil 7 000 000 000. prebivalec. (Kot zanimivost naj navedem, naj bi se na Zemlji v vsej zgodovini rodilo 108 milijard ljudi, kar pomeni, da trenutno na našem planetku živi 6,5 % kadar koli živečih ljudi.)
To pomeni, da se je ves denar sveta bolj ali manj pravično razdelil na še enega človeka več; posledično imamo (zgolj statistično (!)) vsi eno sedemmiljardino manj denarja, vendar je ta zato več vreden. Ker pa je ta posledica zgolj statističnega pogleda, to pomeni, da se je razslojenost še povečala.

To mi je najprej padlo na misel. (J'ai vs. je suis.)

Ubogi otrok, ki je vsega kriv.

Pripenjam zanimive linke na to temo dneva.
Countdown
7billionworld
Odštevanje do milijard

Fanta soldata v omaro zaprla

2011-10-26T20:23:00.000+02:00

Čredništvo bi lahko imenovali tudi mimikrija. Ne vedno, včasih pač.

Pamphlets and the literature

2011-10-25T22:49:00.000+02:00

Ljubim mnogo reči in malo manj ljudi.
Ljubim npr. asociacije. Kako nekaj poimenovati drugače, zgolj z asociacijo na asociacijo. Pa takšne uganke tudi. In jih poskušam kdaj zapisati. A jih večina ne dojame, ne razume. Včasih pa se le najde kdo, ki jih. To so ljudje, ki jih ljubim.
Razumeti in razumljen biti (attitude).

Raport neuglednega trupla

2011-10-24T15:41:00.000+02:00

Mislim, da ni vprašanje, zakaj moramo ljudje videti posnetke, gibajoče se slike, slišati kričeče glasove ob projekciji, da verjamemo.

To ni artikel za supermarket

2011-10-23T22:15:00.000+02:00

Premosorazmerje:
pomen mnenja drugih ljudi = koeficient × mnenje o drugih ljudeh

Kako logična je (včasih) matematika!

Lately I've been seeing things

2011-10-20T21:51:00.000+02:00

''Dan je tam in čaka, da boste nekaj naredili iz njega.''

Danes mineva mesec dni od razpada R.E.M. and I've lost my religion.

And past mistakes that roll on by

2011-10-13T22:14:00.000+02:00

Neumna sem. Pre(kleto)neumna.

Like an angry apple tree

2011-10-11T23:10:00.002+02:00

I throw my apples if you get too close to me.

All that you see

2011-10-08T19:30:00.001+02:00

Umrla bom.

When the days all feel the same

2011-10-08T19:19:00.001+02:00

''Tut na Luno znaš peš prit.''
''Če bi obstajale štenge, bi pa tebi ratalo.''

Seveda bi mi.

You know we can't go back

2011-10-06T21:00:00.002+02:00

Želim stopiti v svojo pravljico.

Don't throw it all away

2011-10-03T17:40:00.000+02:00

Če hočeš zrasti, moraš pustiti si spremeniti se.

I will live my life

2011-10-01T23:39:00.000+02:00

Pirano Piran grad mojih sanj.

Forever trust in who we are

2011-09-29T18:57:00.001+02:00

Začela bom poslušat Slaka, zato ker je umrl.

Winter, spring, summer or fall

2011-09-29T00:53:00.000+02:00

Obstajajo tudi takšni dnevi, kot je današnji. Ne vem, od kod mi vsa energija, ki me še kar (in vse od pol sedme) drži pokonci. Mar jo dobivam še iz jutranje bele kave s smetano, od prijateljice, s katero sem jo srkala, od dolgo pričakovane odbojke, magnetnega polja? Bogsigavedi. (:D)

We're marching on

2011-09-27T22:44:00.000+02:00

Ima me, da bi spet narisala svojo sanjsko hiško. Malo drugačno kot pred nekaj leti, ker sem tudi jaz malo drugačna. Z vsemi bivanjskimi elementi v tlorisu in z umestitvijo v prostor vred. Verjetno bom kmalu, po treh letih, ko nisem imela želje po risanju z barvicami, zopet začutila tudi potrebo po domišljijskih izlitjih na papir - risanju takšnih in drugačnih oblekic. Povsem samoumevno, da me je to prijelo sedaj, ko se navidez z daljnega obzorja urno približujejo prvi (zelo pomembni!) testi in spraševanja. nja.

U našim snovima

2011-09-25T01:32:00.001+02:00

Zvonjenje v glavi.

The world just chewed her up

2011-09-23T00:14:00.001+02:00

''Moj sin je 50 procentni vegetarijanec.'' Mar res? Jaz pa 37 %-na.

What do you see when you see me

2011-09-22T01:03:00.001+02:00

Oba kotička mojih ustnic imata spuščeni težki sidri. Pretežki zame, da bi ju lahko dvignila in bi se ustnice razlezle v smehljaj.

It's in a smile when she talks

2011-09-21T23:33:00.000+02:00

Vem, kaj si želim. Preveč.

2011-09-19T19:53:00.001+02:00

Dež smrdi. (:

Zunaj je sonce

2011-09-16T19:46:00.001+02:00

Lepo je z dotikom pobrati tvoj dotik s skale.

When I came to Spain

2011-09-15T01:10:00.001+02:00

Imet otroke je kul. Lahko jim daš ime.

Remember how we laughed away the hours

2011-09-13T21:04:00.000+02:00

Kako zabavno je gledati svet, kako se vrti in vrti - okrog svoje osi!

Before we get too old

2011-09-12T00:10:00.001+02:00

Krsta optimista.

In their eyes is a place

2011-09-11T09:10:00.001+02:00

Na okno, ki bo samo moje, bom z barvami za steklo narisala mavrico. Čez celo okno. Da se bo narisal njen odsev na tleh. Da bo ostajala tudi ob nalivih in ponoči.

Against the gravity

2011-09-09T01:10:00.002+02:00

Nekateri opravki vzamejo tako malo časa, da se nam zdi neumno, da bi jih postorili. Ne dojemamo vrednosti malenkosti. Tako neumno se nam zdi ubadanje z majhnimi rečmi, čeprav zanje ne bi porabili veliko časa, v kolikor bi bili redni pri tem, npr vsakodnevni, da se nam zde celo potrata časa. Nimamo časa za drobtinice in peščena zrna. Ah, sveto zavajanje. Nimamo volje.

Remember to let it into your heart

2011-09-06T22:20:00.000+02:00

Umetnost se od ostalih stvari razlikuje po tem, da ni nujno, da je LEPA, da je lepa.

So scared of breaking it

2011-09-05T00:50:00.000+02:00

Bolj kot se prilagajam, v več konfliktov se zapletem.
Narobe svet ali samoumevna posledica?

Sing a sad song and make it better

2011-09-03T09:25:00.000+02:00

''Joj, oprosti, moram it v glasbeno,'' je stavek, ki sem ga v življenju velikokrat slišala, in je stavek, ki je prekinil nešteto pogovarjanj. Zdaj pa je čas (?), da to počnem tudi sama. Brez pravega obžalovanja. Morda celo z veseljem. ''Jeej, v glasbeno sem sprejeta!'' Tisti teden in še cele počitnice sem skakala od zadovoljstva. Pela sem drugače, še bolj z dušo in še z več telesa. Od oratorija dalje, ko smo popoldne zavlekli v večer s kitarami v rokah, igram celo brez tone listov pred seboj in se trudim zapomniti si kvintni in kvartni krog, ta dva trika, z znanjem katerih lahko zaigraš ob petju brez vaje.
Uživam. Tojto, sem nekje prebrala, in ravno semle paše. To je to.

Prezgodaj dva metra spodaj tribute

2011-09-01T01:22:00.000+02:00

Najhuje pri vsem pa je, da je vse res.

We're smaller than small

2011-08-29T23:10:00.000+02:00

Ne spomnim se, da bi bila kdaj rekla, da ne bom znala brati, kot sedaj na ta način zavračam obilo stvari.

I've got the hippy hippy shake

2011-08-28T21:30:00.000+02:00

Spomini spet.
Bolj ko razmišljam o njih, vse bolj popačeni se mi zdijo in vse manj se jih spominjam. Treba jih je zapisati, preden postanejo pravljica z izmišljenimi zvermi, prelepimi dolgolaskami, princi na belih konjih, vitezi s črnim krokarjem na ramenih.

Do the walk of life

2011-08-26T21:57:00.001+02:00

I've been through the desert on a horse with no name,
It felt good to be out of the rain.
In the desert you can't remember your name,
'Cause there ain't no one for to give you no pain.

Nekdo gre po cesti

2011-08-24T21:23:00.000+02:00

Vsakoletni družinski izlet v Gornjo Radgono. Konec avgusta ali začetek septembra. Ista pot. Cesta vtisnjena tudi nam trem v spomin. Vsako leto v slabšem stanju.
Vročina, stanje, kanabis v koruzi. Kuponi za degustacijo, kozji sir, male živali v premajhnih kletkah. Bodibilderji, ogromne pnevmatike, kremasti jogurti. In petje na mikrofon. Tako, za dobro voljo. Končno, po vseh letih. Tišina v publiki.
Večerno vračanje. Mimo osvetljenih cerkvic in bencinskih črpalk.

Into the night

2011-08-23T00:05:00.000+02:00

Žabica je iz visoke ostre zelene trave skočila v nekdanje vaško perišče - betoniran bazenček, v katerega stalno priteka sveža žuboreča studenčnica iz bližnjega gozdnega izvira. Ne da bi se potopila je plavala na drugo stran; elegantno, a urno je iztegovala krake, ves ta čas pa imela oči in nosni odprtinici nad srebrno gladino. Misleč, da je v nevarnosti, se je na lepem potopila do dna in zakopala v blato, ki se je z leti nabralo tam. Množina majhnih delcev je skalila bistrost in zabrisala sledi za majhnim ljubkim bitjem.
Nekdaj sonce, tedaj le še velika rdeča žareča pika je po nebu drsela in končno zdrsnila za krošnje dreves. Mrak je prikril, noč je izbrisala moje radovedne stopinje.

What goes around comes back around

2011-08-22T00:09:00.000+02:00

Pisma, pisemca. Od poletja 2004 naprej.
Ves ta čas do 8. razreda, ko sem jih pisala, sem jih pisala z veseljem. Ob pismu, naslovljenem name, sem kar poskočila od navdušenja in ga hitela prebrati enkrat, dvakrat. Večinoma sem jih brala, medtem ko sem kuhala kosilo. Odpisovala sem isti ali naslednji dan, upala, da mama ne pozabi prinesti znamk in kuvert ali da je pismo uspela odnesti na pošto.

Še vedno ljubim pisanje in prebiranje pisem. Še posebej pa prejemanje. Ko jih tako berem, se spomnem stvari, ki jih je moja pobuda, da najdem pravo živčno povezavo do njih, že davno pozabila. Super se mi zdijo datumi. Datumi, ki jih pišemo v zgornje kote, da se ve, kdaj smo pisali. Urejajo spomine v časovni trak.

Pa razglednice! Kako lepo je dobiti v roke razglednico, ki je namenjena le tebi! Lani sem z morja poslala več kot 30 razglednic na različne naslove, da ta užitek preteklih let, ko nisem mogla poslati niti ene razglednice, povrnem.

Something worth looking for

2011-08-20T22:18:00.001+02:00

Včasih, dostikrat se mi zgodi, da na ulici srečam, pravzaprav samo obidem nekoga, ki ga poznam. Ne poznam poznam, ampak vem, kako je tej osebi ime, vsaj približno tudi s čim se ukvarja in morda se je zaradi nečesa celo spomnim iz svoje preteklosti.
Vedno mi je žal, da teh oseb ne ogovorim; da jih vprašujoče ne pogledam in izgovorim njihovega imena, da grem mimo, kot da jih sploh nisem opazila, kaj šele, da bi kaj vedela o njih.

Pred dobrim mesecem nas je nekaj šlo v gruči po ulici. Dekle - ne kar neko dekle -, ki nam je prišla naproti, se je z drobnim smehljajem na licih umaknila na notranji rob pločnika in počakala, da gremo mimo.
Nisem povedala njenega imena z naraščujočo intonacijo in na koncu postavila vprašaj. Bilo bi zanimivo, če bi, verjetno tudi čudno ali celo neprijetno. Kar nekaj let starejša je in že v osnovni šoli sem jo občudovala. Od daleč. Še zdaj jo. Po dolgem času. Preko bloga.

Obstajajo tako neverjetne stvari. Obstajajo takšni neverjetni dogodki, da se jih spominjam v ''počasnem posnetku'', in ne v realnem tempu odvijanja. Vzbujajo začudenje, nejevernost in vzhičenost.

To keep your ears warm

2011-08-16T23:41:00.000+02:00

Če je vesolje brez konca, je zvezd nešteto?

And you know

2011-08-14T01:04:00.000+02:00

To so bile moje sanje.

Take these broken wings and learn to fly

2011-08-12T08:23:00.001+02:00

Prepričevati samega sebe
vs.
lagati samemu sebi.

Dream about the time when I'm with you

2011-08-10T00:08:00.000+02:00

Nekako sem se kar naenkrat naučila delat kitke po celi glavi. To so tiste kitke, ki nam jih je pred nastopi spletala naša mentorica pri folklori, za katero mi je žal, da je ni več med mojimi interesnimi dejavnostmi. To so tiste kitke, ki sem jih vedno rada nosila in zato komaj čakala folklorne nastope ali tetin obisk. To so tiste kitke, ki sem si jih vedno želela znati spletati, pa mi nikoli ni uspelo.

Ko sem bila na izmenjavi v Nemčiji, sem si jo prvič poskusila narediti. Samo z lasmi šišk. In približno mi je uspelo. Potem sem pred novim letom Lei uspela splesti takele kitkice:

Iiin. Pred dobrim tednom ana sedi na stolu za mizo in jaz ji začnem nekaj prčkati po laseh. Prinesem si še glavnik in špangice in gumice in na koncu mi je uspelo splesti tako kitko, kot sem jih opisovala v prvem odstavku. Čez kakšen dan sem se urila na Mateji, ki se je nasmejana sprehajala naokrog z devetimi kitkami. Naredila sem jo tudi sebi, tokrat iz vseh las. Ni bila ravno super, nisem videla, ampak samo tipala, kaj počnem pa še roke so me bolele. Ampak! Tele kitke so res zakon. In še bolj zakon je znati jih delati. I'm this proud:

Matejinih 9:

In ko si jih je razpletla:

Moja:

Anina počez:

In Anina ena sama, zvita kot kača:

V igri metulja

2011-08-09T02:42:00.000+02:00

Ko te nekdo ponovno, podrobneje vpraša, če si res želiš narediti nekaj, kar si pred kratkim prostovoljno naložil na svoja ramena, noče, da bi ti pomislil in si premislil, ampak želi imeti zaupanje vate, tvoje zagotovilo (obljubo, zaprisego), se prepričati glede tvoje volje, da to zares opraviš.

Zato ne reci ja in nato ne, kvečjemu obratno ali pa vztrajaj pri svojem prvem odgovoru.

Bele hišice v predpasniku

2011-08-07T23:57:00.000+02:00

Ko si kost ukrivljaš, ne boli toliko kot takrat, ko se vrača v prvotni položaj.

Preproga travnih bilk

2011-08-06T23:28:00.000+02:00

Ko dobim vprašanje, če govorim angleško, pritrdim, a z grenkim priokusom. Najraje bi odgovorila z ne-jem, ker je to, kar znam, praktično nič proti vsemu, kar si želim znati. Potemtakem verjetno nikoli ne bom govorila angleško. Se pa učim.

I raised my head and opened my eyes

2011-08-05T00:32:00.000+02:00

Kaj manjka peščeni obali, ko veter odnese dve zrni peska? Neskončnost že ne.

Platina

2011-08-03T01:22:00.000+02:00

Platina in patina.

Spoštovanje. Najmanj, kar lahko človek da, in največ, kar lahko dobi.

Tears dry on their own

2011-08-02T00:23:00.000+02:00

Če svet je teman, krut in teman,
mar nas potrtost pred njim obvaruje?
(S.K.)

Racionalizacija. Coming soon.

Your skin and bones, turned into something beautiful

2011-08-01T00:14:00.000+02:00

Tremo imam. Vse večjo. Pred ljudmi, dogodki, nastopi. Zardevanje se me polašča vse pogosteje. In vse bolj opazno je.

Najbolj se bojim treme, ki jo dobim pred srečanji z ljudmi. Slabost, nonapetit, želja, da bi do srečanja čim prej prišlo, in hkrati želja, da se sploh ne bi zgodilo.

Jaz sem le dekle, ki ko zvečer zvečer zaspi, sanja te v temi

2011-07-30T00:28:00.000+02:00

Ipod je skrivnostno izginil, zato sem se preusmerila nazaj na stare načine predvajanja želenih pesmi. Cedejke, sveže zapečene, še tople in radio.
Večer. Preden ležem v posteljo, nočem poslušat kakega radia, ampak pesmi, ki jih res želim slišat. Pa cedejk radio spet noče predvajati. Jej. Ostane mi torej Radio 1 in njegov nočni program, ki izpolnjuje normo slovenskih pesmi.

Poglej v zvezde, poglej me v oči, vidiš, da nobene razlike ni.

Everything is beautiful, really, really beautiful

2011-07-29T21:59:00.000+02:00

Če ne bi imela teh (in ne takih in ne toliko) bralcev, bloga že davno ne bi več pisala sem gor.

Hvala. :)

So many advantages given up today

2011-07-27T09:35:00.002+02:00

Večkrat smo le slamnati lastniki svojega življenja, ne da bi dobili kaj v zameno. Le da mislimo, da se iz tega ne da potegniti kaj koristnega, dobrega za nas, in ne le za druge.

Spomine boš tkala, brez niti ostala

2011-07-25T23:24:00.000+02:00

Netopir me je obletaval ves večer. Le za ped od moje glave so bile oddaljene njegove prhuti. Upal si je priti pod luč, ko je lovil svoj plen, zato ga ne bo tako težko določiti. Jutri.

Od devetega razreda, ko sem imela priložnost netopirje dodobra spoznati in so mi prirasli k srcu, so ene mojih najljubših živali. Poleg muckov iz zajčkov. :)

I want to be a part of it

2011-07-23T10:10:00.001+02:00

Želja, da grem na razstavo pop arta, raste iz dneva v dan od dne, ko sem v Ars 360 zasledila, da jo bodo odprli pri nas. Nočem, da se vse skupaj sfiži in da od vsega iskanja možnih vlakovnih in avtobusnih povezav ali ljudi, ki bi radi šli tja, ne ostane drugega kot razočaranje.
Tako vse stavim na zadnji teden avgusta, da se nas 'enih par' z avtom (oh, yeah! :D) zapelje tja. Nestrpno čakam.

So many dreams swinging out of the blue

2011-07-22T14:58:00.000+02:00

Laž je, da sanje in spomini ostanejo za vedno. Še kako ranljivi so!
Če jih ne potrebuješ, jih ne obujaš. Če jih ne obujaš, zamro.

That's where you'll find me

2011-07-21T00:34:00.000+02:00

Neprehojene ali vsaj neuhojene potke so najzanimivejše.

We don't have the power, but we never say never

2011-07-20T10:56:00.000+02:00

Nisem verjela, da res še kje obstaja revščina. Nisem zares verjela, da tako blizu, na drugi strani hriba, pravzaprav.

Fanika se je rodila med kozjanskimi griči. Stara je bila dve leti, ko je prebolela klopni meningitis, vendar je šepala še celo življenje. Bila je zaljubljena, v beli Ljubljani, prvič zares. Ni bilo odziva z druge strani. Vrnila se je v rodne kraje.
Nikoli ni prenesla krivice, ki so ji jo povzročali vzvišeni ljudje. Niti krivice, ki jo je le videla ali zaznala v njej tujem svetu velikih zgradb in širokih cest.
Poročila se je z moškim, ki je štel 20 pomladi več kot ona. Po nekaj letih se jima je rodila hči.
Živeli so v revščini, v stari in majavi hiški, ki se je tresla ob vsakem centrifugiranju pralnega stroja. Redili so koze in kokoši, nedaleč so imeli gorco.
On ni nikoli hodil v službo, a je bil razgledan. Ona prave službe nikoli ni imela, le delo za določen čas. Nato pa niti tega več ne.
Oba brez službe, z nekaj zemlje, pa še ta je le na strmem pobočju brega, s sadnim drevjem, krompirjem in fižolom sta morala preživljati sebe in svojo lušno hčer.
Ko jim je nekoč toča stolkla vse, kar so posejali in posadili, je hči vprašala svojo mater: ''A kar vsa jabolka in hruške nam je stolklo z dreves? Ja kaj bomo pa jedli, od česa bomo živeli?''

To se dogaja tako blizu, na Kozjanskem, med ljudmi, ki nimajo skoraj ničesar in zato niti ambiciozni ne morejo biti, so pa v svoji skromnosti srečni, da imajo drug drugega, da jih nima nihče pod komando in jim nihče ne dela krivic. Ki pojejo, kadar je težko, in se smejijo, ko je jim je hudo, ker vedo, da drugače tu ne bi mogli preživeti.

To je bilo DOŽIVETJE.

I love you like the stars above

2011-07-19T23:54:00.000+02:00

Letos sem bila prvič na oratoriju. Prvič sem bila animatorka. Če tole združim, dobim super doživetje, ki se je dogajalo prejšnji teden v Brežicah.
Super ste, družba, in komaj čakam konec septembra, ko se, upam, zopet zberemo v isti - zmagovalni postavi. Polepšali ste mi počitnice, z vami sem se počutila res super.
Rada sem med ljudmi, kot ste vi. Ki me cenijo, se smejejo z mano. Med ljudmi, za katere sem prava in me 'ljubijo u čelo'. Rada sem 'leva roka desne roke'. In z vami se neizmerno rada smejem. Mislim, da bi komot prebedeli vso noč ob naših pogovorih.
Oh, res je bilo nepozabno!

Všeč mi je, ko ugotovim, kako nekaterih stvari ne poznam dovolj dobro, imam zmotne predstave o njih ali sploh ne vem, o čem grejo. Rada ugotavljam take stvari, ker jih lahko popravim. O znanju in poznavanju gre.

Za konec pa: o banana, nana, nana, jaz te jem za desert! :D

Čakam, da poletje gre v jesen

2011-07-13T23:25:00.001+02:00

Pizda. Jezna sem.